Kamniško jezero: po sledeh legende

Slika 1: Panoramski prikaz Kamnika (pogled z Malega gradu proti severu kjer naj bi nekoč ležalo jezero)

 

Legenda pravi takole: »Tu, kjer je zdaj Kamnik, je bilo včasih jezero. V Nevljah so se še pred leti videli koli. To je bilo ob neveljski cerkvi, kamor so privezovali čolne, ker je bilo tam jezero. In še danes pravijo tej cerkvi nekateri sveti Jurij na jezeru, ker je to cerkev svetega Jurija. Med Starim gradom in med Malim gradom je bil hrib, ki je zapiral to jezero. In nekoč, ko je dolgo deževalo, je bila velika povodenj in je ta voda spodjedla hrib in ga predrla. Razlila se je po polju in hrib odnesla tja do Homca, in to je zdaj homški hrib.«

Ker me je ta tema pritegnila sem začel raziskovati po internetu. Največ sem izvedel iz dela »Pozabljeni Kamnik in njegovo jezero« avtorice Marije Klobčar. Zato sem za svoj članek največ črpal iz tega dela.

Avtorica zgoraj omenjenega dela je takrat, ko je živela v vasi Zduša, v zaselku, ki so ga domačini imenovali Breg, eni vaščanki v drugem delu vasi razlagala, v kateri hiši živi. Sovaščanka ji je rekla: »Vi živite tam, kjer je nekoč živel čolnar, ki je vozil ljudi na drugo stran jezera!«

Zaselek Breg, ki ga sestavlja nekaj hiš, leži na visoki terasi, ki ji je mogoče slediti od Mekinj do vznožja vasi pod planinami. V Sloveniji je kar nekaj krajev z imenom Breg in ti se običajno nahajajo ob reki ali potoku. Ali je možno, da ima neki kraj ime Breg, pa ne leži ob vodi? V Kopru je denimo ulica, ki se imenuje Vojkovo nabrežje, ampak v bližini ni nobene vode. Kako je to mogoče? Koper je bil včasih otok, pozneje pa so morje med otokom in celino nasuli. Tako morja ob Vojkovem nabrežju ni več, ostalo pa je ime.

Zanimivo je pričevanje, ki se je ohranilo v vaseh pod Krvavcem: pri Zgornjem Svaštenku naj bi se še po drugi svetovni vojni stari možje pogovarjali o tem, da je bila ta kmetija »prva kmetija zgor Kam’nka«. Zakaj prva kmetija tako daleč od Kamnika? Morda zato, ker je bilo vmes jezero.

Na kamniškem področju se pogosto naleti na pripovedi domačinov o kamniškem oziroma neveljskem jezeru (zbrali so jih zgodovinar, romanist Ivan Zika ter Benjamin in Danijel Bezek). Predvsem gre za pričevanja o obročih za privezovanje čolnov. Poleg Malega gradu v Kamniku in cerkve v Nevljah naj bi bili obroči izpričani ob pobočju Starega gradu, na Zduši oziroma na Bregu in v Stranjah. Obroči v kamniški smodišnici naj bi bili po pričevanjih vzdrževalcev vidni še okrog leta 1990. Obroči v Nevljah, ohranjeni do popravila škarpe ob cerkvi, so izpričani okrog leta 1970.

Tudi Johann Sima, ki je ob zgraditvi kamniške železniške proge v obširni knjižici predstavil širše območje od Ljubljane do Kamnika je poročal, da je Mali grad stal tesno ob vznožju Starega gradu ter kako se je »utrgal oblak izrednih razsežnosti« in se je jezero razlilo po polju proti Mengšu. »V okolici so bili še dolgo videti kupi kamenja in peska, ki so razkrivali to naravno nesrečo.« (Sima 1891: 127)

Duhovnik Anton Mrkun je v svoji kroniki homške župnije zabeležil: »Ljudska govorica nam pripoveduje, da je bilo onkraj Kamnika, kjer sta neveljska in stranjska dolina, nekdaj jezero. V Kamniku je narastla voda predrla naravno obrežje in se razlila po homškem in mengeškem polju ter ga zasula s šodrom.« (Mrkun 1925: 6)

In res: ko sem se peljal z vlakom iz Domžal proti Kamniku, sem na njivah videl veliko okroglih rečnih kamnov.

Slika 2: Škarpa ob neveljski cerkvi

Neveljska cerkev

Območje Nevelj je z izročilom o jezeru najtesneje povezano. Za to služi sklicevanje na staro poimenovanje cerkve, na ime Sveti Jurij ob jezeru ali S. Georg am See (Valvazor) oziroma Ecclesia S. Georgii ad lacum, kot so ga po podatku iz leta 1703 poznale stare listine. (Stele 1922–1928: 313) V Nevljah so se tudi obdržala hišna imena, povezana z ribištvom, kot na primer P’r Rib’ču. Na škarpi (vidni na sliki 2) so bili vse do njenega popravila ohranjeni obroči za privezovanje čolnov (izpričano okrog leta 1970).

Čemu bi sicer služila ta škarpa? Oporni zid prav gotovo ni zagotavljal obrambe, saj cerkev z vzhodne in južne strani ni bila z ničimer zavarovana. Po drugi strani pa, čemu obroči za privezovanje čolnov? Morda je bila škarpa kot nekakšen pomol ob jezeru.

Valvazor svojo predstavitev Kamnika nasloni na izročilo o jezeru. Jezero naj bi bilo tam, kjer je pozneje nastalo mesto, odvečna voda (ne poplavna voda ob razlitju) pa naj bi odtekala tam, kjer je bil v Valvazorjevem času prehod (klanec) med mestom in Šutno. V listini iz leta 1362 se omenja Šutenski potok. Razlitje jezera Valvazor povezuje z naravno nesrečo, ko se je »utrgal oblak« in je nastalo strahotno deževje in je narasla voda razdelila pobratena gradova, Mali in Stari grad. Kot poroča Valvazor, so v tem času Nevlje nekateri še imenovali Sveti Jurij ob jezeru. (Valvazor 1689, Knjiga XI: 541–542)

Zanimive so tudi stare nemške objave, predvsem v turistično-propagandnih brošurah. Te objave so se osredotočale na naravne lepote. Poročale so o tem, kako so se v jezeru, ki sta ga zagrajevala Mali in Stari Grad, »zrcalili veličastni apnenčasti velikani«, torej Kamniške Alpe. (Sima 1891: 121–122)

Klanec

Slika 3: Klanec – pogled z juga proti severu
Slika 4: Vrh klanca – pogled s severa proti jugu

Konec 19. stoletja so zaradi lažjega pretoka prometa znižali vzpetino med mestnim središčem in Šutno. Poročilo pravi: »Leta 1882 so pod županstvom dr. Maksa Samca na ravno istem kraju, kjer je popred baje voda odtekala, znižali izdatno Klanec. Pri tem so izkopali več brun. Iz njih lege se je dalo razvideti, da je bil tu pred več sto leti jez.« (Stiasny 1894: 137)

Morda so Klanec znižali ravno za višino podpornega zidu, ki je viden na sliki 4.

Mali in Stari grad

Na upodobitvah Malega in Starega gradu od konca sedemnajstega do sredine devetnajstega stoletja so vidne nezarasle strme pečine. To si lahko razlagamo tako, da je voda porušila in odnesla povezavo med Malim in Starim gradom, pri tem pa se je sesedlo pobočje hriba. Tudi danes se lahko vidi nekoč golo pobočje Starega gradu, ki je v stoletjih do danes spet zaraščeno, vendar ne tako kot drugi deli starograjskega hriba. Pobočje je zelo strmo in po njem ne vodi nobena pot. Zanimivo je, da je razdalja med malograjskim in starograjskim hribom le okoli 150 metrov (slika 7). Ta razpon naj bi bil včasih zapolnjen z naravno povezavo med hriboma, ki je zadrževala jezersko vodo.

Slika 5: Mali grad z golim pobočjem (Valvazor)
Slika 6: Stari grad z golim pobočjem
Slika 7: Ostanki golega pobočja starograjskega hriba danes. Razdalja med malograjskim (v ospredju) in starograjskim (v ozadju) hribom je 150 metrov. To razdaljo naj bi zapolnjevala naravna povezava med hriboma.

Mali grad

Slika 8: Mali grad: pogled z južne strani (obrisi zazidanih vrat so prikazani z rdečimi puščicami)

Mali grad je zgrajen na monolitni skali. Okoli skale je pred razlitjem jezera bil navaden teren kot del naravne povezave med malograjskim in starograjskim hribom. Takrat so bila na južni strani gradu vrata. Ko je razbesnela voda odnesla naravno povezavo med hriboma in teren okoli skale, na kateri je bil zgrajen grad, je na južni strani pred vrati naenkrat zazijal prepad. Zato so vrata zazidali z rečnimi kamni. Še danes se vidijo obrisi zazidane vratne odprtine (obrisi so na sliki 8 nakazani z rdečimi puščicami).

Geološki profil vrtine, izvedene leta 1975 v sklopu geološko-geomehanskih raziskav pred graditvijo novega armiranobetonskega mostu v severnem delu Kamnika, je pod zgornjo plastjo humusa pokazal sloj mulja z rastlinskimi ostanki, kar dokazuje obstoj jezera. To so v maju 2015 potrdile dodatne geološke sonde.

Kdaj pa naj bi se ta naravna katastrofa zgodila? Schumi je razlitje jezera umestil med letoma 1300 in 1320.

Zakaj ni več starih pisnih virov, ki bi potrjevali ta dogodek? Mogoče sta k temu pripomogla požara, in sicer veliki požar leta 1788, ki je poleg hiš na Šutni uničil še župnišče in kaplanijo, in požar leta 1804, ko je v Kamniku pogorela tudi mestna hiša. Ni znano, kaj vse je v teh požarih pogorelo.

Nasprotna mnenja

Marsikdo pa verjame, da je to vse skupaj le legenda. V ljubljanskem tedniku Laibacher Wochenblatt leta 1804 je profesor Anton Zupančič povsem zanikal tako obstoj jezera kot izročilo o tem, kako se je »zaradi strašnega utrganja oblaka gora preklala na dvoje«. Po njegovem mnenju tudi železni obroči za zavezovanje ladij ne bi zadoščali kot dokaz za obstoj jezera: takšni obroči naj bi najverjetneje služili drugim namenom. (A.S. 1804: 1–2) Ne pove pa katerim drugim namenom.

Ljudevit Stiasny je v svoje delo vključil tudi izročilo o kamniškem jezeru. Toda župnik Simon Rutar ga je zaradi tega spominjanja na jezero ostro obsodil: »Tisto modrovanje o kamniškem jezeru na str. 137. je čisto nepotrebno, ker v zgodovinskih časih jezera v Kamniku gotovo ni več bilo.« (S.R. 1894: 377)

Josip Ogrinec je v svojo pripoved vpletel izročilo o jezeru: »Na tem lepem mestu, kjer dandanes stoji Kamnik, in vse gori po dotični Nevljanski ravnini pa do Mekinskih bregov, stalo je nekdaj jezero, kakor trdi pravljica.« (Ogrinec 1870: 224)

Jurij Humar, župnik s Primskovega, je zapisal izročilo, ki razlitje jezera povezuje z nasprotji med lastnikoma Starega in Malega gradu ter s pravico do ribolova: lastnik Starega gradu naj bi malograjskemu branil loviti ribe in mu je zato prekopal rob jezera, da bi jezero odteklo. (nav. po Cevc E. 1958: 116)

Sklep

Izročilo o jezero je živelo tudi v zgodbi, ki se je prenašala iz roda v rod, zapisov o tem pa je bilo malo. Nekateri se obotavljajo verjeti resničnosti te pripovedi ker naslanjanje na to pripoved ne bi posmehu izpostavilo samo pisca, ampak tudi domačine. Bralcem tega članka prepuščam, da si sami ustvarijo svoje mnenje.

Slika 11: Mali grad nekoč
Slika 9: Kamniško jezero pod predpostavko, da je višina gladine jezera bila na nadmorski višini 390 m.
Slika 10: Panoramski prikaz morebitnega Kamniškega jezera (pogled z Malega gradu proti severu)

(Primerjaj sliko 10 s sliko 1 na začetku članka)

 

VIRI:

Pozabljeni Kamnik in njegovo jezero (Marija Klobčar)
Diplomsko delo (Nežka Hribar)
Dediščina v srcu Slovenije
Prostovoljno gasilsko društvo Nevlje

Previous Entries Ali ste že kdaj slišali za mikronacije ali mikrodržave? Next Entries Potovanje po Balkanu

4 thoughts on “Kamniško jezero: po sledeh legende

  1. Davor G. on said:

    Naštet ni fizični dokaz, da je nekoč voda tekla više. Na žalskem hribu, nad železniško postajo, je pobočje spodkopano, kot to nastane samo v ozadju slapa. Se pravi, da se je voda preko sedanjih Žal zlivala proti jugu. V tem spodkopanem področju so tudi jame, kar je tudi značilno za zaslapje.
    Kot vzrok, da je voda prebila naravni jez, pa lahko, poleg obilnega deževja, ponudim tudi rušilni potres, ki je dokazano odnesel jezero na Jezerskem. Do takrat je bila tudi dolina Kokre neprehodna in je bil dostop do Jezerskega iz južne strani samo preko Tržiča. Po potresu je jezero na Jezerskem odteklo, razen preostanka, ki pa ni niti 1/10 prejšnje velikosti.

  2. Fotiss on said:

    Hvala lepa za vaš zanimiv in koristen komentar. Opravičujem se za res preveliko zamudo.
    Lep pozdrav,
    Fotiss

  3. gs on said:

    Želim pohvalit odlično raziskovalno delo…zato ker je povzetih več virov na enem mestu. Verjetno se jih najde še kaj…a nekje je potrebno začeti. Mislim, da se bo sedaj lahko oglasil še kdo in navedel še kakšne vire.
    Hvala za raziskovanje in objavljeni članek.
    LPgs

Dodaj odgovor

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.